Primer zgodnje raziskovalke Eunice Newton Foote, ki je leta 1856 prva odkrila toplogredne pline in napovedala možnost globalnega segrevanja, kaže na potrebo po večji udeležbi žensk pri tehničnih inovacijah, saj njen primer iz zgodovine jasno pokaže, da človeštvo potrebuje oba spola pri reševanju kompleksnih problemov svojega obstoja na planetu.
O globalnem segrevanju je bilo v zadnjih letih zelo veliko napisanega, pa vendar o osebi, ki je prva odkrila ta fenomen, vemo zelo malo in je bilo njeno raziskovalno delo ugotovljeno in svetu razkrito šele nedolgo tega. Zato bi bilo zanimivo vedeti nekaj več o odkritju toplogrednih plinov in se vsaj bežno seznaniti z delom nekaterih zgodnjih raziskovalcev tega pojava, ki danes močno vpliva na prestrukturiranje globalne energetike.
V biti globalno segrevanje sploh omogoča življenje človeka in številnih biotskih vrst na našem planetu. Vemo, da bi bila brez globalnega segrevanja povprečna temperatura na površini Zemlje okrog –18 oC in da možnosti za življenje človeka skoraj ne bi bilo. Ravno tako bi bile okoliščine za preživetje skoraj nemogoče, če bi bile temperature previsoke. To pomeni, da so življenje na Zemlji omogočili pravzaprav toplogredni plini. Ti obdajajo Zemljo kot plašč in zadržujejo toploto, ki jo Zemlja oddaja v vesolje z infrardečim sevanjem. Sedanja povprečna temperatura površja Zemlje je okoli 14 C s tendenco povišanja (R.1). Povišanje te temperature vpliva na spremembo podnebja, ki bo zahtevala številne prilagoditve za obstoj biotskih vrst na Zemlji.
Najpogostejši toplogredni plin je vodna para, ki predstavlja 60 % učinka tople grede na Zemlji. Drugi so ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH4) in drugi plini v manjšem obsegu. Toplejši zrak zadržuje več vlage, kar vodi do višjih koncentracij vodne pare. Vodna para absorbira toploto, ki jo oddaja Zemlja (infrardeče sevanje), in ji preprečuje, da bi ušla v vesolje. To ustvarja pozitivno povratno zanko, ki nenehno povečuje globalno segrevanje. Drugi pomembni toplogredni plin je ogljikov dioksid, ki se porazdeli po celotni atmosferi do približno 80 km. Čeprav CO2 pomembno prispeva k učinku tople grede, pa vendar ne deluje kot glavno gonilo. To je vodna para. Ko govorimo o količini toplogrednih plinov v ozračju, to večkrat označujemo z ekvivalenco ogljikovega dioksida (CO2e).
Za primerjavo: povprečna temperatura na površini Marsa je –55 °C in na Veneri okrog 480 °C. Na Marsu je najnižja temperatura na polih v zimi –133 °C in med poletjem na dnevni strani okrog +27 °C. Mars ima zelo tanko atmosfero, ki vsebuje 95 % CO2. Venerina atmosfera je skoraj stoodstotno iz CO2 in ustvarja močno toplo gredo, tako da je na površini višja temperatura kot na Merkurju, ki je majhen planet brez atmosfere in najbližji Soncu.
Najnovejše raziskave o obstoju biotskih skupnosti na našem planetu (R.7) zanikajo trditve starejših študij (npr. iz leta 2023), da smo vstopili v fazo šestega množičnega izumrtja na Zemlji in da ga povzroča človek. Nekateri navajajo za glavni razlog globalno segrevanje. V 4,5 milijarde let zgodovine Zemlje se je zgodilo pet množičnih izumrtij. Zadnje, peto je bilo pred 66 milijonov let ob izumrtju dinozavrov in naj bi ga povzročil padec asteroida na Zemljo. Nova študija iz leta 2025 (R.8) je pokazala, da sta v zadnjih 500 letih izumrla 102 rodova – 90 živalskih in 12 rastlinskih – od analiziranih skupaj 163 022 rastlinskih in živalskih vrst. To ni obseg množičnega izumrtja, ki ga navadno opredeljujejo z izgubo 75 % vseh vrst v geološkem časovnem intervalu. Namesto tega nova študija trdi, da so nedavna izumrtja rastlinskih in živalskih skupin redka in pogosto omejena na otoške habitate. Še več, stopnje izumrtja se lahko upočasnijo, deloma zaradi krepitve prizadevanj za ohranjanje vrst, zlasti za sesalce in ptice.
Ne glede na to pa se je treba zavedati, da je globalno segrevanje problem sedanjega časa in da ga je treba reševati. Ravno zato je odpornost (angl. resiliency) postala glavna tema številnih konferenc in razprav na vseh forumih naše družbe, še posebej pa v elektroenergetiki, ki ima več kot polovico svojega električnega omrežja nad zemljo (prenosnega omrežja je 95 % nad zemljo). Zato je električno omrežje zelo občutljivo na podnebne spremembe, ki jih že čutimo po svetu.
Kratka zgodovina globalnega segrevanja
→ Celoten članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 3/2025
Avtor:
Krešimir Bakič
Ne spreglejte pa tudi strokovnih predstavitev:
Nova zakonodaja za SAMOOSKRBO in postavitev & priključevanje naprav iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost in električno mobilnost | Vse na enem mestu
HRANILNIKI ELEKTRIČNE ENERGIJE – neodvisna in zanesljiva (samo)oskrba z električno energijo | Nova zakonodaja in pogoji za priključevanje ter nove tehnologije, Tehnične smernice, zadnje stanje tehnike in subvencije
Načrt in izvedba prehoda na ELEKTRIČNI VOZNI PARK za podjetje oz. organizacijo | Ekonomika, subvencije, davčni vidik, upravljanje in digitalna orodja, varnost ter polnilna infrastruktura
Naročilo revije:
Enoletna naročnina: 29,70 €
Enoletna naročnina za študente in dijake: 19,80 €
