Intervju – Gerhard Angleitner

Danes predstavljamo mag. Gerharda Angleitnerja, ki je trenutno predsednik Elektrotehniškega društva Maribor in eden od glavnih pri Kotnikovih dnevih. To bi morali opraviti že veliko prej, a sta ga njegova skromnost in delovna zagnanost odvračali od intervjuja. Zaprosili smo ga za nekaj podatkov, ki nam jih je poslal kot pravi profesionalec in ne kot upokojenec, ki nima časa. Ob pitju kave smo ga povprašali, da nam poleg pisnih podatkov pove še kaj.

Povejte nam kaj o sebi.

Rodil sem se leta 1943 v Mariboru, kjer še sedaj z veseljem prebivam. Že v rani mladosti sem se odločil za tehniko. Po osnovni šoli in takrat še nižji gimnaziji sem se vpisal na Srednjo tehniško šolo, smer elektronika, ker so me strašno zanimali radioaparati oziroma radio kot medij. Ko sem to uspešno končal, smo k sreči v Mariboru že imeli Višjo tehniško šolo, na kateri sem s šolanjem nadaljeval. Med študijem sem se ukvarjal še s športnim plesom in igral sem kitaro v ansamblu Korali. Ko sem leta 1965 nadaljeval s študijem na drugi stopnji v Ljubljani na Fakulteti za elektrotehniko so se glasbeno-plesne aktivnosti končale. Po končanem študiju sem odslužil še fantovsko obvezo v Somboru, kjer sem v modri uniformi lahko poučeval mlade vojake o elektrotehniških veščinah. Ko je tudi to minilo, sem od leta 1970 s tehniško-pedagoškim delom lahko nadaljeval na Višji tehniški šoli v Mariboru, pozneje na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, sprva kot asistent, na koncu pa kot višji predavatelj, kjer sem dočakal pokoj. V času prve zaposlitve sem se leta 1976 včlanil v Elektrotehniško društvo v Mariboru, kjer sem bil v obdobju 1998–2005 podpredsednik, od leta 2005 pa sem predsednik.

Kako bi opisali svojo strokovno pot?

Po končani nižji gimnaziji sem se vpisal na Srednjo tehniško šolo v Mariboru, ki sem jo leta 1962 končal in sem s študijem nadaljeval na takratni mariborski Višji tehniški šoli. Po končanem študiju sem se zaposlil v Birostroju, kjer sem se srečal z uvajanjem elektronike v knjigovodsko panogo. Odločil sem se nadaljevati študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer sem leta 1969 diplomiral. Po odsluženem vojaškem roku sem na Višji tehniški šoli postal asistent pri predmetih Meritve v elektrotehniki in Avtomatske regulacije. V letu 1979 sem bil izvoljen za predavatelja za področje elektronskih meritev in simulacije z modeliranjem. Poleg tega sem se zanimal za akustiko in elektroakustiko in izvajal akustične meritve v gradbeništvu in prometu. V letu 1986 sem magistriral iz napovedovanja prometnega hrupa. V letu 1995 sem bil izvoljen za višjega predavatelja ter predaval in vodil vaje iz predmetov Komponente in sestavi, Prenos signalov ter uvedel izbirni predmet Akustika. Pokoj sem dočakal v letu 2008 kot predavatelj predmeta Elektronika. Vrsto let sem sodeloval tudi v pedagoškem procesu Pedagoške fakultete v Mariboru na oddelku za Proizvodno tehniško vzgojo, kjer sem predaval predmet Elektronika. Naj kot del svoje strokovne aktivnosti omenim še šestletno gostovanje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Kot velik ljubitelj in obiskovalec koncertnih prireditev sem imel veliko znanstev tudi v glasbenih krogih, kjer so me povabili na to šolo, da sem dijakom zadnjega letnika predaval o Avdio sredstvih, da se seznanijo z opremo in napravami, s katerimi se srečujejo v času nastopov in studijskih snemanj.

Kako je bilo sodelovati z Elektrotehničnim društvom Maribor?

V letu 1976 sem se včlanil v društvo in v letu 1980 postal član izvršnega odbora za področje elektronike in telekomunikacij. Od leta 1998 do leta 2005 sem bil podpredsednik društva. Leta 2005 sem bil izvoljen za predsednika Elektrotehničnega društva Maribor, kjer sem aktivno sodeloval v organizaciji društvenih aktivnosti na strokovnem področju: Kotnikovi dnevi, strokovne ekskurzije, posvetovanja za upravljavce srednje- in nizkonapetostnih naprav, srečanje članov Elektrotehniške zveze in na področju družabnih srečanj. V Elektrotehniški zvezi Slovenije sem član sekretariata in trenutno predsednik nadzornega odbora.

Vedno nosite s sabo fotoaparat, kaj bi povedali o fotografskem življenju?

Vse dogodke spremljam s svojim nepogrešljivim fotoaparatom in tako ohranjam spomine na zgodovinsko dejavnost društva in zveze. Vedno sem bil tehniško radovedna duša in tako sem se že v času študija začel ukvarjati s fotografiranjem. V letu 1963 sem si nabavil rabljen fotoaparat. Takrat je bilo še vse v črno-beli tehniki, filme smo razvijali sami in s preprostimi povečevalniki izdelovali fotografije. Ko je nastopila barvna tehnika, pa so najprej nastajali diapozitivi, od leta 1975 pa negativi in barvne slike. S prihodom digitalizacije se je za elektronika seveda spodobilo, da preklopi na elektronske medije in tako že od leta 2000 fotografiram z digitalnimi fotoaparati, kar mi daje možnost, da z »elektronsko« temnico dodatno obdelam fotografije. Taka obdelava vzame sicer ogromno časa, so pa zato izdelki bolj všečni.

Velika količina fotografij, ki se je v teh letih nabirala, mi je omogočila sodelovanje na razstavah. V letu 1976 sem postal član Fotokluba Maribor in s tem se je začela moja razstavljalska dejavnost. Predstavil sem se na 47 samostojnih razstavah in tudi na več kot 30 skupinskih. Glavni motivi, ki jih prikazujem, so narava, utrinki s potovanj in mesta. Posebej rad poslikam moj rodni Maribor z mestnim parkom, Lentom in Pohorjem. V zadnjih letih fotografsko spremljam tudi razne kulturne prireditve, javne dogodke in pa predvsem vse večje gradbene posege v mestu Maribor. Fotografij ne shranjujem samo v računalniku, izdelujem fotoknjige, ki sem jih naredil že več kakor 60. Največ jih je nastalo kot fotozapisi s strokovnih ekskurzij, ki sem se jih udeleževal kot član Elektrotehniškega društva Maribor. V prejšnjih letih so bila to večdnevna potovanja v tujino. Seveda je bil poleg strokovne vsebine zraven tudi turizem, za fotografa enkratno doživetje.

Kako je bilo z glasbeno kariero?

Že kot srednješolec sem imel akustično kitaro, ki sem jo opremil z magneti, da je postala električna. Kot elektronik-praktik sem si naredil tudi ojačevalnik, da se je »glasneje« slišalo. V Mariboru so v šestdesetih letih nastajali ansambli »električarjev«, kitaristov, ki so navadno nastopali na mladinskih plesih, kamor sem tudi sam hodil plesat. Na enem od takih plesov sem se srečal z ansamblom Korali, katerega član sem kmalu tudi postal. Imel sem pravo, doma napravljeno električno bas kitaro (to je posebna zgodba). S Korali sem nastopal dobro leto in pol, nastopili smo tudi na takratni popevki Vesele jeseni. Leta 1965 smo celo poletje igrali za ples na vrtu takratnega Doma armije. Na koncu poletja sem zaradi odhoda v Ljubljano na nadaljevanje študija končal glasbeno aktivnost in kitaro prodal.

Letos bo minilo 25 let Kotnikovih dnevov. Električne inštalacije so z leti vedno zahtevnejše. Kako so se Kotnikovi dnevi z leti spreminjali?

Vse se je začelo leta 1957, ko je bil pripravljen prvi seminar za izvajalce električnih inštalacij, pozneje se je preimenoval v Izobraževanje s področja močnostne elektrotehnike in sodobnih električnih inštalacij. Idejni vodja teh srečanj, ki so tradicionalno v Radencih, je bil takratni predsednik Elektrotehniškega društva, gospod Milivoj Kotnik. Po njegovi smrti smo leta 2001 na pobudo rednega udeleženca teh posvetovanj, gospoda Andreja Severja, naše vsakoletno posvetovanje poimenovali Kotnikovi dnevi, ki nosijo letos že častitljivo številko 43. V času kovida sta dve posvetovanji odpadli, naslednje je bilo samo enodnevno, od lani pa so srečanja ponovno dvodnevna.

Sodelujete in izvajate specialistična izobraževanja po posebnih programih. Kaj bi povedali o tem?

Poleg Kotnikovih dnevov redno, vsakoletno, organiziramo Seminar o strokovnem usposabljanju in preverjanje strokovne usposobljenosti za posluževalce in vzdrževalce elektro-naprav, ki je namenjen osebam, ki poslužujejo in vzdržujejo naprave, za katere je potrebno posebno znanje zaradi varnosti pri delu pod napetostjo. Te seminarje organiziramo v Mariboru, na željo večjih skupin pa tudi v krajih njihovega delovanja.

Občasno pomagamo tudi Elektrotehniški zvezi pri izvedbi njihovih preverjanj za upravljavce EX-naprav v naših koncih.

Kako si polnite vaše baterije?

Za vzdrževanje kondicije v prostem času redno poskrbi soproga s priganjanjem na daljše sprehode, seveda v spremstvu fotoaparata in pametne ure, ki me opozarja, da sem naredil še premalo korakov. Večerni čas pa je pogosto zapolnjen z obiskom koncerta, razstave ali druge kulturne prireditve, kjer sem prisoten tudi kot fotograf.

Intervju pripravil: Ervin Seršen