Nekaj o novi tehnični smernici TSG-N-002:2021

Tretja izdaja nove tehnične smernice za nizkonapetostne električne inštalacije je nastajala kar lepo število let in prinaša veliko posodobitev. Prvi vtis ob prebiranju tega pomembnega dokumenta pa je, da so še premalo obravnavane vedno aktualnejše električne inštalacije, kot so sončne elektrarne in polnilne postaje za električna vozila.

Kot dolgoletni predavatelj o meritvah ozemljitev in varnosti obratovanja električnih inštalacij ter prevajalec kar nekaj standardov s tega področja sem z zanimanjem prelistal ta novi dokument in našel nekaj stvari, ki bi bile lahko napisane podrobneje, drugače ali ustrezneje strokovni populaciji, kateri je dokument namenjen. Premalo je praktičnih napotkov za izvajanje preverjanja varnosti delovanja električnih inštalacij.

Moje dolgoletno osebno mnenje o tej in sploh o predhodnih smernicah je še vedno:

  • Zakaj je izdajatelj tega dokumenta Ministrstvo za okolje in prostor in ne Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer bojda še vedno domuje slovenska energetika skupaj z nadzorom nad njo?
  • Na osemdesetih straneh so slovenskemu uporabniku na voljo bolj ali manj posrečeno izbrani zelo skrčeni povzetki iz aktualne standardizacije, ki se predvsem na področju polnjenja električnih vozil in sončnih elektrarn mesečno spreminja in dopolnjuje, tako da je ta dokument s številko 007-134/2019 lahko že kar zastarel.
  • Pravne posledice (ne)uporabe tehnične smernice so v točki 0.1.3 bolj ali manj megleno navedene in se nanašajo v glavnem na projektante gradbenih objektov. Električne inštalacije so desetletja v uporabi, se obnavljajo, vzdržujejo, nadzirajo in pregledujejo ter ves čas služijo kakovostnemu dovodu energije končnemu uporabniku. V smernici ni zaslediti sankcioniranja za nemarno ali že nevarno izvajanje in preverjanje električnih inštalacij, pri čemer sta že na primer zamenjava vodnikov L in PE ali uporaba njihove nepravilne barve lahko tudi smrtno nevarni!
  • Moje dolgoletno osebno mnenje je še vedno, da bi se energija in stroški za izdelavo smernice bolje porabili, če bi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v Uradnem listu RS objavilo dokument, ki bi navedel seznam aktualnih ažurno prevajanih slovenskih standardov. Ti bi bili brezplačno dostopni slovenskim projektantom, izvajalcem in uporabnikom nizkonapetostnih električnih inštalacij. Standardi, navedeni v točki 0.2.2 (skupaj 99 standardov in še dva dokumenta IEEE!) kot referenčni obvezni dokumenti, pri nakupu v SIST stanejo uporabnika kar lepo premoženje. Danes so ti obvezni standardi večini izvajalcev in preglednikov električnih inštalacij zaradi cene in pretežno angleščine praktično nedosegljivi. Izbrane prevedene ali neprevedene standarde si lahko omislijo le nekatere premožnejše firme, ki se še kako zavedajo pomena standardizacije. Z navedbo standarda kot referenčnega dokumenta v smernici je ta postal obvezen. Njegovo izvajanje jamči za verodostojno izvedbo ali nadzor nizkonapetostnih inštalacij. Standardi naj bi bili seveda ažurno prevedeni. Danes jih je od teh mogoče v slovenščini dostopnih le približno 10 odstotkov.

Pri listanju po novi smernici sem naletel tudi na nekaj stvari, ki bi bile lahko drugačne, obsežnejše in ne bi imele toliko prstnega odtisa proizvajalcev merilne ali druge opreme za izvajanje električnih inštalacij.

→ Celoten članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 3/2021

Avtor:
Andrej Kos

Elektrotehniška revija

Naročilo revije:
Enoletna naročnina: 29,70 €
Enoletna naročnina za študente in dijake: 19,80 €