Revolucija se začne z vodenjem 4.0

Od junija 2016, ko se je v Sloveniji začelo množično konkretno razmišljati o 4. industrijski revoluciji v kosovni proizvodnji, do danes lahko ugotovimo, da so idejno sicer začeli skoraj vsi, praktično pa se revolucije skoraj nikjer niso lotili pravilno. Nastalo je tudi že veliko spomenikov po proizvodnji, največkrat v obliki neuporabnih MES-sistemov itd. Revolucionarne spremembe 4. revolucije nastanejo najprej pri vodenju cele tovarne. Če sprememb v vodenju ni, potem je izvajanje transformacije večinoma samo povečevanje stroškov.

Področje digitalnih spomenikov

Več kakor dvajset let delam na področju sistemov 4. revolucije po kosovnih proizvodnjah različnih tovarn po Sloveniji. Začel sem z nadgradnjo ERP proizvodnega modula s črtno kodo, ki je že bila v skladiščih, v proizvodnji pa je ni nihče znal uporabiti. Potem sem nadaljeval z razvojem lastnega koncepta MES-sistema za proizvodnjo in se začel spraševati, zakaj je uporaba tega sistema organizacijsko tako izjemno težavna. Več kakor dvajset let gledam MES-sisteme številnih svetovnih in domačih proizvajalcev po mnogih kosovnih proizvodnjah Slovenije, ki hitro postanejo neuporaben spomenik. Nemška firma, s katero sem vzpostavil sodelovanje, se je usmerila v razvoj procesnih sistemov na cikličnih strojih, kjer smo uporabo dosegli na večini strojev. A tudi pri procesnih sistemih je ponekod uporaba zamrla, vendar nihče ni vedel zakaj. Vedeti, v katerem okolju bo neki digitalni sistem deloval, kje pa ne in zakaj, ter kako odpraviti vzroke je ključnega pomena za razvoj in uporabo digitalizacije. Zato je treba imeti ogromno izkušenj, najmanj dvajset, bolje trideset ali več let. Štejejo izkušnje samo pri sistemih digitalizacije proizvodnje, izkušnje pri ostalih projektih ne štejejo dovolj.

Ko se je pred desetimi leti na višjih šolah pojavil najmodernejši program mehatronika, sem ob inženiring delu začel predavati in razvil, kot sem pozneje ugotovil, prva predavanja v EU z digitalizirano večino tehnoloških procesov v kosovni proizvodnji, za kar ni dosegljive nobene literature. Znanje o digitalizaciji kosovnih – diskretnih – procesov sem pridobil z večletnim sodelovanjem s svetovnimi liderji iz Nemčije. Poleg predavanj in vaj študentom, starim od dvajset do šestdeset let vseh predhodnih izobrazb: iz elektrotehnike, strojništva, informatike, mehatronike, ekonomije, z gimnazijsko izobrazbo itd., sem opravil pedagoško-andragoški izpit, kjer sem se naučil, kaj so kompetence, kako se pravilno ocenjujejo itd. V desetih letih sem preveril in ocenil stotine pisnih poročil vaj, pisnih izpitov, stotine ustnih zagovorov kosovne tehnološke digitalizacije, tako da sem spoznal ogromno raznolikost – bogastvo kompetenc na tem področju.

Na področju mehatronike, digitalizacije obstajajo pravila, ki so drugačna od družboslovnih kadrovskih, menedžerskih, pedagoških, andragoških teorij. Presenetljivo se digitalizacije starejši lažje in bolje učijo ter dosegajo višjo raven kompetenc. Inženirski svet kompetenc je popolnoma drugačen od družboslovnega. Uvajanje družboslovnih teorij v inženirski svet povzroči drugačne – negativne ali celo porazne odzive od pričakovanih družboslovnih. Zato imajo na primer v Nemčiji kadrovske agencije, kjer kadrovsko došolani inženirji ocenjujejo kompetence inženirjev. Posebno došolan elektroinženir lahko ocenjuje kompetence samo elektroinženirjem, strojni inženir strojnikom, informatik informatikom itd. V Sloveniji sta samo ena ali dve kadrovski agenciji, ki imata elektro in strojnega inženirja za ocenjevanje elektro in strojnih kadrovskih kompetenc. Ostali pa največkrat zavajajo, da služijo. Podobno velja za kadrovike v podjetjih, ki zagotavljajo, da selekcionirajo, razvijajo kar vse kadre. Brez inženirskega znanja ni mogoče razvijati inženirjev. Sociološke in strokovne kompetence so v vsaki osebi celovite, spojene v celoto in nerazdružljive. Kadrovski specialist na primer je edina oseba v podjetju, ki je nekompetentna za razvoj kompetenc vseh oseb v podjetju. Tudi izobraževanje za razvoj kompetenc inženirjev lahko določajo samo starejši inženirji.

→ Članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 3/2019

Avtor:
mag. Gorazd Rakovec

Elektrotehniška revija

Naročilo revije:
Enoletna naročnina: 29,70 €
Enoletna naročnina za študente in dijake: 19,80 €