Intervju – Andrej Kos

Elektrotehniška revija je začela izhajati še v prejšnjem stoletju in od vsega začetka je s strokovnimi prispevki sodeloval tudi gospod Andrej Kos. Kar malo slabe vesti imam, da intervjuja nisem pripravil in objavil že prej. A opravičila ne bom iskal, saj gospod Kos pravi, da ne smemo priznati, da smo stari, dokler je še vedno mogoče kaj zanimivega početi! V nadaljevanju sledi, kaj je gospod Kos počel zanimivega in tudi kaj so ga spraševali bralci in kaj sem ga kot urednik prosil.

Gospod Kos, najprej standardno vprašanje, povejte kaj o sebi.

Rodil sem se 1. marca 1939 v Ljubljani. Moji predniki so bili zgodovinarji, moj oče dr. Milko Kos je bil univerzitetni profesor zgodovine, tudi stari oče dr. Franc Kos je bil zgodovinar. Torej, izhajam iz rodu zgodovinarjev, vendar sem se izneveril tradiciji in sem postal inženir elektrotehnike. V letu 1963 sem se poročil s Heleno Vidmar – hčerjo dr. Milana Vidmarja, po katerem se imenuje Inštitut Milana Vidmarja. Imam dva sinova, oba inženirja, eden je strojnik, drugi elektrotehnik. Poučevanje imam najbrž v krvi. V gimnaziji mi je moj profesor fizike že pri mojih sedemnajstih letih kar prepustil poučevanje nekaterih poglavij iz elektrike. Vedel je namreč, da me je elektrotehnika zanimala že mnogo prej, saj sem bil radioamater in sem zgradil kar nekaj naprav šibkega toka v takratni vakuumski tehniki. Dvoriščne prijatelje v krajevni skupnosti sem tudi poučeval o skrivnostih elektrike. Res je, da sem zgradil tudi veliko elektronske opreme in včasih tudi katero prodal.

S sinovi smo že pred 30 leti ustanovili podjetje Belmet, ki še danes uspešno posluje na področju merilne tehnike in kalibracij merilnih instrumentov. V njem je zaposlenih okrog dvajset visoko kvalificiranih sodelavcev.

Omenili ste poučevanje, kje ste učili?

Kot sem že omenil, mi je bilo poučevanje položeno v zibko. Na Centru strokovnih šol v Ljubljani sem bil v takratnem času profesor avtoelektrike in avtodiagnostike. V tej stroki sem vpeljal novosti, ki so tedaj osvajale avtomobilsko tehniko. V tistem času so se namesto takratnih dinamov, kolektorskih zaganjalnikov in baterijskega vžiga začeli vgrajevati sedanji alternatorji z elektronsko regulacijo napetosti, tiristorski prekinjalniki in kondenzatorski vžig, ki je zamenjal baterijski vžig, ter sedanji elektronsko regulirani vbrizg in vžig goriva. Vso novo tehniko je bilo treba spoznati, preveriti, nastaviti in znati popraviti. Veliko sem se moral naučiti, da sem lahko to novo znanje predstavil v razredu in kot honorarni predavatelj tudi še izven šole zainteresiranim avtoelektričarjem. V takratno revijo Avto sem napisal kar nekaj člankov in odgovoril na mnoga vprašanja bralcev.

Avtoelektrika je bila torej vaša ljubezen?

Rečem lahko, da sem v tej panogi užival. Za moje delo kot učitelja avtoelektrike se je kmalu izvedelo, zato so me tudi povabili, da ustanovim šolski center v tistem času znanem podjetju Avtocommerce. Podjetje je zastopalo nemški Daimler Benz iz Stuttgarta in je imelo servisno mrežo za celotno Jugoslavijo. Znanje je moralo biti na voljo strokovnim sodelavcem v servisni službi. Izobraževanje se je izvajalo tudi v Nemčiji pri proizvajalcu naprav za avtoelektriko Robert Bosch v Plochingenu pri Stuttgartu, kjer je bil diagnostični center. Tja sem spremljal in vodil jugoslovanske strokovnjake. Sodelovanje mi je bilo zelo zanimivo in tudi naučil sem se marsičesa novega, ker je Daimler Benz pač svetovno podjetje.

Ker dober glas seže v deveto vas, se lahko pohvalim, da sem dobil ponudbo za mesto direktorja prodaje elektronske diagnostike na avtoservisnem področju v podjetju Tehnounion, ki je zastopal nemški BMW. Poleg strokovnega dela sem nekaj dobrega naredil tudi na področju kooperacije z nemškimi proizvajalci tovrstne opreme.

Kaj pa energetika?

V to področje me je privabila radovednost. Javil sem se v Elektronabavo na izpraznjeno mesto direktorja zunanje trgovine, kamor sem bil sprejet. V tistem času se je ravno uvažala Siemensova oprema za predzadnji blok šoštanjske termoelektrarne. Veliko želja po uvozu opreme je bilo tudi na področju elektrodistribucije, vendar malo deviznih sredstev, tako da ni bilo mogoče izpolniti vseh pričakovanj.

Kje ste še bili zaposleni?

V podjetju Unis – Elkos so imeli proizvodnjo elektronske opreme za šolstvo, kjer sem prebil nekaj časa. A ne dolgo, ker so me povabili za svetnika v ljubljanski Hermes. V Slovenijo sem prenesel zastopstva za mikrofilmsko in tiskalno tehniko od takratnega svetovnega velikana Kodaka iz Rochestra iz Združenih držav Amerike. Poleg je bilo tudi računalniško podjetje Hewlett-Packard.

Ustanovili ste podjetje

V nekdanji razpadajoči državi se mi je v letu 1989 ponudila priložnost ustanoviti zasebno podjetje. Veliko ljudi je izkoristilo to priliko, ker so bili takrat potrebni minimalni vložki kapitala. Nekateri so podjetja ustanavljali kar tako, na zalogo. Pri meni je bilo drugače. Pri petdesetih letih starosti sem se odpovedal bleščečemu mestu svetnika in ustanovil podjetje Belmet, d. o. o. Moja dva sinova sta v tistem času diplomirala in sta se vključila v delo novega podjetja, kjer sta zaposlena še danes. Sam sem bil uradno zaposlen do leta 2000, ko sem se upokojil.

Poznamo vas kot aktivnega upokojenca, kaj počnete?

Res je, v pokoju sem že 20 let, vendar še vedno pišem in predavam na strokovnih usposabljanjih. Pri Agenciji POTI – Z znanjem do cilja, kjer sem predavatelj, sem s sinom Jurijem izvedel več kot 120 predavanj – usposabljanj na temo meritev na električnih inštalacijah in ozemljitvah. Vsebina je bila povezana z aktualno standardizacijo. V Slovenskem inštitutu za standardizacijo sem član tehničnega odbora za električne inštalacije (SIST TC ELI) in tehničnega odbora Merilna oprema za elektromagnetne veličine (SIST TC MOV). Prepričan sem, da je delo v standardizaciji tisto, ki uveljavlja novo tehnologijo, vključeno v standardih.

Slovenski standardi se lahko sprejmejo v tujem jeziku. Zato sem prevedel nekaj evropskih in mednarodnih standardov v slovenščino, in to počnem še danes. A tudi standardi v slovenščini niso takoj razumljivi, zato je izobraževanje še kako potrebno. To vem, ker se po izvedeni delavnici pojavijo vprašanja, čeprav si marsikateri slušatelj kupi standard v slovenskem jeziku.

V edino slovensko strokovno Elektrotehniško revijo sem napisal kar precej člankov. Ponosen sem tudi na izdane tri strokovne knjige s področja električnih meritev s poudarkom na preverjanju varnosti delovanja električnih inštalacij in naprav. Posebej me zanima diferenčna zaščita v električnih inštalacijah, kjer tehnika še ni rekla zadnje besede. V zadnjem času dobivam kar precej vprašanj v zvezi s PRCD (Personal (Portable) Residual Current Device), zato tudi pripravljam članek za Elektrotehniško revijo.

Vas še kaj zanima?

Fotonapetostne elektrarne mi tudi niso tuje. Pri Agenciji POTI – Z znanjem do cilja sem imel praktično usposabljanje o preverjanju varnosti delovanja sončnih elektrarn. Posebej me zanima električni avto, zato sem sodeloval kot soavtor v knjigi Načrtovanje, vzdrževanje in preverjanje polnilnih postaj za električna vozila. Poglavje, ki sem ga podrobno opisal, govori o varnosti in preverjanju na polnilnih postajah za električna vozila.

Povejte, zakaj ste pa dobili čestitke?

Bil sem pobudnik in pozneje tudi pooblaščenec proizvajalcev in prodajalcev merilnih instrumentov za ukinitev Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilne instrumente, ki se uporabljajo za merjenje izolacijske upornosti, impedance zanke, ozemljitvene upornosti povezav in povezav za izenačitev potencialov in ozemljitvene upornosti, ki je izšel v Uradnem listu RS, št. 26/2002. Bil sem prepričan, da bomo s pobudo na pristojno ministrstvo uspeli, vendar so si ministrstva podajala pobudo kot vroč kostanj. Kot pooblaščenec sem se posvetoval in napisal pritožbo na Evropsko komisijo o kršitvi evropske Direktive 2004/22 o merilnih instrumentih in tako smo dosegli, da je bil pravilnik umaknjen. Korektno izvajanje pravilnika pri Uradu za meroslovje je povzročalo stroške za ponovno umerjanje meroslovnih lastnosti merilne opreme, ki so jih preverili že proizvajalci, preden so dali instrumente na trg. Poleg tega tuji proizvajalci niso bili pripravljeni razkriti tehnoloških posebnosti zaščitene programske opreme instrumentov, kar je urad zahteval. Posledica take zakonodaje je bila, da je bila iz slovenskega prostora izločena sodobna merilna oprema za preverjanje varnosti električnih inštalacij.

Zaupajte nam še, kako si pri taki aktivnosti polnite vaše baterije?

Pravega recepta za ohranjanje vitalnosti nimam. Je pa res, da so sprehodi tisti, ki me pomirjajo in na njih dobivam tudi nove ideje. V mladosti sem bil zaljubljen v gore, veliko sem jih prehodil in nekatere tudi preplezal. Danes sem zadovoljen, če se povzpnem na Šmarno goro, in to v dvakratnem času, kot je napisan na kažipotu. Moja velika ljubezen je bila tudi jadrnica. Imel sem jih kar štiri, kar kaže, kako veliko je bilo moje navdušenje. Kot delavec v zunanji trgovini sem bil veliko časa odsoten, zato sem komaj čakal vsako leto na enomesečni dopust na jadrnici, ki sem ga preživel skupaj z otrokoma. Rečem lahko, da sta otroka odrasla na jadrnici, medtem ko smo jadrali takrat po širnem »jugoslovanskem« morju.

Kot sem omenil, ne priznam, da sem star, ker je še vedno mogoče početi kaj zanimivega.

Intervju pripravil: Ervin Seršen

Celoten intervju je objavljen tudi v Elektrotehniški reviji številka 2/2020