Intervju – mag. Drago Bokal

V zadnjem trenutku smo v družbi ELES ujeli mag. Draga Bokala – pospravljal je omare in predale, ker odhaja v pokoj. Prepričan sem, da bo njegova vedrina še dolgo živa v pisarnah, kjer je rad ustvarjal. Rezultati njegovega dela so razvidni iz študij, ki jih je izdelal samostojno ali je kot pogodbeni predstavnik sodeloval pri njihovi izdelavi. Bil je tudi stalni in kar precej strog (a pravičen) recenzent v okviru SLOKO CIGRE.
Na 14. Konferenci elektroenergetikov 2019. leta je prejel plaketo CIRED za svoje dolgoletno in uspešno delo.

Gospod Bokal, najprej standardno vprašanje, povejte kaj o sebi.

Ko se ozrem v preteklost, zaživijo številni spomini tako na ljudi, kraje in tudi na dogodke – s tem je bilo napolnjeno moje dosedanje življenje. Rojen sem v Trbovljah (1953), živeli smo v Zagorju ob Savi do leta 1960, potem pa se je začelo leto velikih selitev. Oče je bil rudar in kakšni vzgibi so ga napeljali v številne selitve, mi je še danes uganka. Z očmi šolarja lahko povzamem, da sem bil v prvi razred osnovne šole vpisan v Zenici, začel sem ga obiskovati v Miljevini (BiH), zadnje dni prvega razreda pa sem obiskoval v Junkovcu (Srbija). Junkovac je bil prehodno bivališče, ker smo stanovali pri nekem kmetu. Z njegovim sinom sva bila poleti pogosto v čudovitem sadovnjaku – tako okusnih marelic potem nisem nikoli več jedel. Konec avgusta 1961 smo se preselili v sosednjo vas Veliki Crljeni, kjer je stacionirana termoelektrarna Kolubara (trije agregati po 32 MW in eden 64 MW, pozneje so dogradili še 110 MW agregat).

To, kar je atletika v športu, to je matematika v znanosti.

Živan Žujović, predmetni učitelj matematike in razrednik od 5. do 8. razreda.

V Miljevini smo bili skupaj z družino znanega strokovnjaka na področju premogovništva Antona Seherja in z njegovo hčerko, uveljavljeno pediatrinjo v Zdravstvenem domu Velenje, Margareto Seher, por. Zupančič; skupaj sva obiskovala prvi razred. Ona ima velike zasluge za to, da sem prišel študirat v Ljubljano, ker mi je dala naslov študentskih domov, da sem lahko zaprosil za bivanje. Za to posredovanje sem ji še danes zelo hvaležen. Po dokončani osnovni šoli (1968) sem se vpisal v Srednjo tehnično šolo v Lazarevcu na elektro smer. Na srednješolsko obdobje imam lepe spomine, ker so nas učili zelo razgledani profesorji in inženirji. Poudariti moram prof. Tomislava Šutića, ki mi je vcepil osnovna matematična znanja, prof. Milana Jablana, ki je bil izjemno razgledan, odličen psiholog in poznavalec mladih duš. Nekoč, ko je spraševal v razredu in ni bil najbolj zadovoljen z nami, je resignirano ugotavljal, … kako smo leni, kako se nič ne učimo in kako nas nič ne zanima, potem pa je dejal: »Čast izjemam,« … in je počasi pogledal po razredu ter ugotovil …, »ki jih tukaj ni!« Še danes ga vidim, ko to govori. Meritve pa nas je učil g. Nikola Gojkov, ki je študij končal v Ljubljani in je imel tesne vezi z Iskro iz Kranja (imeli smo čudovito opremljen laboratorij in številne meritve smo izvajali v živo, denimo, iz Rudarskega kopa Kolubara je pripeljal poškodovane SN-kable in smo tako okvare kablov ugotavljali v »živo«).

Ali je bilo kaj za domačo nalogo?  

Ponarodelo vprašanje profesorja matematike Tomislava Šutića v srednji šoli, ki je za domačo popotnico vedno dal vsaj tri naloge.

Za diplomo sem izdelal napajalno hišico za veliki »glodar« (stroj na površinskem kopu) pod mentorstvom inž. Mihajla Radonjića, kjer sem se prvič srečal s kratkostičnimi izračuni. On nam je tudi razodel, da je energija, ki se prenaša po daljnovodih, skoncentrirana v prostoru med vodniki, kar pa je energije v vodnikih, so joulske izgube. To je bila zelo dragocena znanstvena resnica, ki je še danes zelo aktualna (»sevanje« daljnovodov). Poudariti moram, da sem že v osnovni šoli veliko bral zlasti Cankarja, ker je ata imel naročene knjige Prešernove družbe in Tedensko tribuno. V slednji smo brali stripe Mikija Mustra, ki je bil pravi mojster te literarne zvrsti. Počitnice v srednji šoli pa so mi zapolnjevali Lev Tolstoj, Lajoš Zilahi, Archibald Cronin, Bora Stanković, Dobrica Ćosić, Ivan Tavčar in drugi, ki sta jih prebirali tudi sestri Vida in Gelca.

Mladi ne odrastejo takrat, ko so sposobni sprejemati odločitve, temveč ko so sposobni sprejemati posledice svojih odločitev. 

In potem sem 13. septembra 1972 šel v Ljubljano študirat na Fakulteto za elektrotehniko. Tu sta mi priskočila na pomoč teta Nada in njen mož Alojz Golja. Teta me je posvarila, rekoč, »da bom sedaj videl, kaj so slovenske šole«. Odgovor je bil tak, da sem skupaj z Emilom Mandeljcem in Borisom Sobočanom diplomiral aprila 1977. leta kot prvi v generaciji. Seveda je bila pri tem zasluga šol, ki sem jih obiskoval, kar velika, saj smo imeli pouk na zelo visoki ravni. Veliko zaslug za uspešen študij pa je imel študent iz Zagreba (strojnik), ki je v dnevih mojega prihoda diplomiral in mi je dal dve popotnici: prva je o potrebi po nenehnem študiju matematike, druga pa je bila majhna tabla za tehnično risanje. Naslednja dva cimra sta bila tudi zelo zanimiva. Prvi je študiral gradbeništvo in je vsak dan (noč) prihajal popolnoma okajen okrog pol dveh po polnoči, ko sem jaz po napornem študiju šel spat. Seveda ga v naslednjem semestru ni bilo več, prišel pa je kolega s strojne, ki pa se je tedaj poročil, obdržal sobo in prišel enkrat ali dvakrat na mesec.

Ko bi toliko ljubezni in sredstev namenjali otrokom kot umetni inteligenci, slednje sploh rabili ne bi.

Tako sem lahko intenzivno študiral brez okoliških motenj. Do prihoda na fakulteto nisem imel niti ene ure pouka v slovenščini in sem prva dva meseca pisal zapiske – slovenščino v cirilici, ker sem jo hitreje pisal. Ko je kustosinja v Slovenskem šolskem muzeju to slišala, je bila vsa iz sebe, ker bi bilo to idealno gradivo za številne raziskave na področju šolstva. Žal sem zaradi pomanjkanja prostora in selitev praktično vse zapiske »odtujil«.

Znanje je dolgočasno, neznanje je zanimivejše. Ko znamo, vsi znamo isto, medtem ko ne znamo, vsak ne zna drugače.

Duško Radović

Poleg izjemnih profesorjev (Gabrijel Tomšič, Dušan Avsec, Mirjan Gruden, Savo Poberaj, Miljutin Željeznov, Anton Dolenc, Albert Čebulj ter strokovno podkovani asistenti, med katerimi je odstopal dr. Milan Popović) je za čas študija značilen naslednji dogodek: bila je družba petnajstih kolegov, ki smo vedno sedeli v prvih vrstah predavalnice 1. Po dveh, treh mesecih oziroma prvih kolokvijih nekega kolega ni bilo več. Po pol leta pa se po naključju srečava v mestu, vprašal sem ga, kaj je z njim, in odgovor je bil: »Kaj se bom tam matral, šel sem na zgodovino in sem tam glavni frajer!« Mislim, da komentar ni potreben in ga popolnoma pojasnjujejo dolgoletne razmere, ko 70 in več odstotkov mladine gre študirat družboslovne smeri.

Tu spod počiva Anzel Fuč, vsi mokri smo od joka, naj sveti mu nebeška luč brez prekinitve toka. 

Frane Milčinski Ježek

Kaj bi rekli o vaših zaposlitvah?

Moja prva zaposlitev je bila v podjetju Slovenija ceste, TOZD Mehanični obrati, na Kavčičevi 66, kjer sem sodeloval pri projektiranju električnih inštalacij na separacijah. V tistih časih je bilo dela čez glavo in k sreči sem imel odličnega mentorja Janeza Sladiča. Mislim, da je bilo najino sodelovanje več kot zgledno. Leta 1985 pa sem šel na Elektroinštitut Milan Vidmar na pobudo kolega Andreja Stropnika, ki je bil eden od najboljših managerjev v slovenski elektroenergetiki, bil je človek z vizijo, kot se temu danes reče.

Grmenje je postalo jalovo, kaže, da je atmosfera postala bolj prevodna. 

Najprej sem sodeloval pri izdelavi elaboratov in investicijske dokumentacije za distribucijske centre daljinskega vodenja. Za potrebe podjetja Elektro Celje sva s tedanjim direktorjem Janezom Sternišo neko nedeljo okrog polnoči usklajevala faktorje, ki so bili izhodišče za izračune stroškov in koristi. Tako je podjetje Elektro Celje na podlagi te dokumentacije edino pridobilo sredstva, s katerimi so zgradili poslovno stavbo. Imel sem srečo, da je bil moj mentor prof. dr. Ferdinand Gubina, ki je to nalogo opravljal izjemno dobro. Potem je nastopilo obdobje intenzivnega izdelovanja študij za distribucijska podjetja na številnih področjih obratovanja in tudi vzdrževanja. Nato sem leta 2002 prevzel vodenje oddelka OVDES in ga ohranil pri življenju kljub zelo težkemu podedovanemu stanju. Konsolidacijo oddelka je zelo podpiral tudi dr. Pavel Omahen s svojimi dinamičnimi analizami razmer v slovenskem EES. Tako sem bil vpet v raziskovalno dejavnost v slovenski elektroenergetiki več kot trideset let, če upoštevam tudi delo v družbi ELES, kamor sem prišel na pobudo tedanjega direktorja mag. Vitoslava Türka. Njemu sem še danes zelo hvaležen, saj me je odtrgal od dvojnega delovnika, ki sem ga nenehno imel na EIMV. Potem smo v družbi ELES poenotili delo na študijah prek Sporazuma o sodelovanju z EIMV in obema fakultetama (UM FERI in UL FE). Za to gre zahvala celotnemu direktorskemu kadru, zlasti direktorjema mag. Vitoslavu Türku in mag. Aleksandru Mervarju, saj so vsi imeli posluh za razvoj in raziskave.

Pravijo, da je inteligenca v zunanjem delu čelnega režnja možganov – to je verjetno zaradi skin efekta.

V tem obdobju smo ustanovili tudi raziskovalno skupino, ki je sodelovala pri prenovi internih Navodil o vzdrževanju ter bila pozneje gonilna sila prenove pravilnika o vzdrževanju: mag. Rado Ferlič, prof. dr. Jože Pihler, dr. Robert Maruša, Darko Malek, Jože Senčar, Aleš Brenčič. Njim so se pozneje pridružili še Nejc Zima, Rok Judnič, Miha Bečan in Boris Zupanc, mag., ki so pripomogli k razreševanju številnih sprotnih problemov. Ta ekipa je bila nekako tudi vodilna pri izdelavi tipizacij posameznih področij, ki so zahtevala velik trud in prizadevanje posameznikov. Ne nazadnje moram omeniti še sodelovanje na področju terminologije, ki ga je vedno podpirala moja žena Milka (Ljudmila) Bokal, roj. Stanonik. Sodelovala je pri izdelavi SSKJ, pravopisnega slovarja in številnih drugih slovarjev – tudi terminoloških. Od nje sem se nalezel občutka za jezik ter pisno in govorno besedo. Še sedaj se spominjam, kako smo v družini pri kosilu skoraj šest mesecev reševali geslo življenje. Seveda je zaradi moje angažiranosti v službi podpirala tri vogale doma. Za to pomoč in razumevanje sem ji neskončno hvaležen. Morate pa se zavedati, da ko te slovaropisec dobi v svoje roke, imaš pri tovrstnih strokovnih debatah na koncu občutek, da si bil na zaslišanju pri najhujšem agentu UDBE; ne veš, kje se te drži glava in kje zadnja plat.

Ko govorimo o trajnostnem razvoju, podnebnih spremembah in razogljičenju, je to čista znanost, ko pa govorimo o obratovalnih urah, to pa je teorija zarote.

Mladini priporočam čim več branja, vendar takih vsebin, ki obravnavajo informacije I. kategorije (to so tiste informacije, ko nekdo govori o lastnih izkušnjah na področju emotivnega življenja, zdravja, družbe ali službe) in II. kategorije (to so informacije, ko nekdo govori o tujih izkušnjah na področjih emotivnega življenja, zdravja, družbe in službe). Današnja književnost, če jo lahko tako imenujem, je polna vsebin, ki zajemajo informacije III. kategorije (to pa so predvsem vsebine, ki jih podajajo mediji, TV, radio, časopisi, šport, moda, politika in podobne čire-čare; njihova poglavitna naloga je, da vam že navsezgodaj razburijo možgane, da potem ves dan ne morete narediti nič pametnega). Več o tem poiščite na YouTubu pod Žarko Radosavljević – Knjige 1 (tudi 2) in še drugi naslovi.

Kaj bi rekli o slovenskem elektroenergetskem sistemu?

Naš elektroenergetski sistem je izjemno dobro domišljen in za to gre zahvala generacijam, ki so ga snovale in tudi zgradile. Strokovnjaki v odhajanju smo prispevali svoj delež pri ohranjanju njegove robustnosti v proizvodnji ter tudi v prenosu in distribuciji. To omogoča priključevanje t. i. obnovljivih virov, kar je modni trend današnjega časa in potem se gre iz enih rešitev (sončne, vetrne elektrarne) v dodatne rešitve, kar naj bi bili hranilniki.

Ljudje ne verjamejo, ko vidijo in slišijo, temveč šele, ko občutijo.

Vendar so to tehnologije, ki na današnji stopnji tehnološkega razvoja ne izpolnjujejo ne energijskih ne okoljskih zahtev. Z le 1.000 obratovalnimi urami letno je to silno draga proizvodnja, ki je brez subvencij ne bi bilo. Poln vrt paradižnika poleti nam nič ne pomaga naslednjo pomlad, če ga nismo shranili v skrinjo. Problem pa je, da shranjevanje elektrike na današnji stopnji tehnološkega razvoja in glede na potreben obseg ni zadovoljivo oziroma ekonomsko učinkovito rešeno. Da o razgradnji teh virov po preteku življenjske dobe niti ne govorimo. Nekateri bi zaprli TEŠ, torej tretjino slovenske proizvodnje elektrike. Naj povedo, kje jo bodo dobili. Baje na trgu – ta zelo hitro zazna pomanjkanje določenih »artiklov« in cene takoj zletijo v nebo. Ko človek spremlja vse te zadeve, ne more drugače, da ne bi ugotovil, kako si je to nekdo namenoma umislil, da bi nas naredil za posojilojemalce in odvisnike od njegovega denarja (a ta je večinoma le natisnjen papir, brez osnove v realni proizvodnji). Z rahlim optimizmom me navdaja zavedanje, da imamo zelo usposobljene kadre, za katere upam, da bodo kos prihajajočim nalogam.

Tu moram iti še v terminološke vode in poudariti zlorabo besede samooskrba. Če si priklopljen na EES, potem nikakor ne moreš biti samooskrben, to bi lahko bila le lastna oskrba. Kar je pri tem najhujše, je to, da sistemu daješ, ko ta ne rabi, in jemlješ, ko je v sistemu primanjkljaj energije – to pa je v bistvu kaznivo dejanje. Vendar pravijo, da bodo te težave odpravljene s sodobno tehnologijo in pametnimi rešitvami ter da bomo že v kratkem priče revolucionarnim rešitvam tovrstnih problemov. Zadevo malce kazijo reči, kot je prizadevanje korporacije Rio Tinto v Srbiji, ki bi rada grebla litij na področju Loznice. Da o tovrstnih rečeh na Kitajskem in drugod po svetu niti ne govorimo. Kaže, da je to zelo čista tehnologija, saj je daleč od vrtov in oči posvečenih ekologov.

V novejšem času se na veliko ukvarjamo z energetskimi viri brez energije.

Vsem tovrstnim dušebrižnikom priporočam, da si preštudirajo knjigo prof. dr. Rafaela Mihaliča, Energetika za vsakogar in za vse ostale, TZS, Ljubljana, 2020. Tam si bodo lahko razširili obzorja in uredili svojo energetsko pismenost, da bodo potem s številkami operirali pri predlaganju svojih rešitev. Recimo scenarij 1 – zaprtje TEŠ, to znese 100 EUR/mesec in gospodinjstvo, scenarij 2 (to in to), to znese 200 EUR/mesec in gospodinjstvo itd. In potem imamo najambicioznejši scenarij (narejeno bo to in to), ki bo zahteval 500 EUR/mesec in gospodinjstvo. Ne, mi govorimo o, denimo, 55-odstotnem znižanju do leta 2030 ali 2040, ob stroških pa nam zmanjka besed. Predstavljajte si mesec februar in –27 °C tri tedne! Kakšne bodo posledice pomanjkanja električne energije v Sloveniji? Da bo v takem primeru vsak skrbel zase, je znano iz nedavnih dogodkov. Ali se kdo tega zaveda ali kar brbotamo o visokoletečih ciljih, za katere niti ne vemo, ali jih dosegamo dejansko ali le na papirju. Pa si predstavljajte teh nesrečnih nekaj stopinj, zaradi katerih bo zemlja »zavrela«. Mar ta propaganda, in to v vseh posvečenih medijih, ne presega meje dobrega okusa? In kar naprej se ponavlja! V tehniki so redke meritve z natančnostjo pod 1 % (in so tudi drage), tu pa kar opletamo s povprečjem in smo prepričani oziroma verjamemo, da imamo prav – to je res čista znanost!

Kako bi odgovorili na to, da bo zaradi vključevanja obnovljivih virov energije v distribucijsko omrežje treba v 10 letih vložiti štiri milijarde evrov?

Rešitev je zagotovo ena od možnih. Vse je odvisno od proizvodnje obnovljivih virov in od potreb po elektriki, seveda z upoštevanjem časovnega dejavnika in pogoja ravnovesja med proizvedeno in porabljeno elektriko. Vendar se moramo vprašati tudi o učinkih tega početja in kaj bo tedaj, ko so ti viri brez energije. Če na sedanji stopnji tehnološkega razvoja na to vprašanje nimamo odgovora in ga niti v desetih letih ne pričakujemo, potem je bolje, da dodamo še tistih šest milijard in zgradimo JEK 2!

Kako boste sodelovali na 15. Konferenci slovenskih elektroenergetikov CIGRE-CIRED?

Prej omenjena delovna skupina je pripravila tri članke, v katerih obravnavamo pereče probleme, kot so sevanje daljnovodov, ki ga dejansko sploh ni, nadalje poimenovanje stikalnih naprav in vzpostavitev terminološkega sistema na področju elektroenergetike. Vse teme so zelo zanimive in potrebne nadaljnje obdelave oziroma uvedbe dognanj v prakso. Prizadevam si, da bi teme spodbudile mlade kadre, da se lotijo te zadeve, kljub temu da rezultati tovrstnega dela niso izpostavljeni fotonom in decibelom. Sicer sem tajnik v komiteju CIRED, in to v ŠK2: Kakovost električne energije in predvidevam, da me bo tudi moj predsednik mag. Peter Bergant upokojil. Sodeloval pa sem tudi pri številnih prevodih standardov še zlasti v sekciji za standardne napetosti in toke, za elektromagnetno združljivost in za vzdrževanje.

Pride čas, ko v domačem kraju lahko greš le v gostilno in na pokopališče.

Do te, denimo tako, epidemije smo v domačem kraju vsak ponedeljek igrali namizni tenis, kjer nas je pet mandeljcev preganjalo žogico pozno v noč. To so bila zelo koristna srečanja, saj smo jih imeli dokaj redno. Včasih sem hodil po poti na Setnico »do ovinka« pri Mehačku, sedaj pa grem sem in tja na naš Sredenjski hrib – od doma peš, avto ni potreben, in to se mi zdi najlepše. Drugače pa zelo rad berem in tudi poslušam, kaj nam imajo povedati modri ljudje. Kot se iz okvirčkov vidi, sem pa tja napišem tudi kakšno misel.

Tu moram omeniti še članstvo v Planinskem društvu Blagajana Polhov Gradec, kar je povezano z najboljšo smešnico na moj račun. Ob izvolitvi za predsednika in še dveh sotrudnikov za člana častnega razsodišča planinskega društva je po opravljenih formalnostih (torej smo prišli v zapisnik) za mikrofon stopil soplaninec Herman Rednak in dejal takole: »Mislim, da se vsi strinjate z mano, da je z izvolitvijo kolege Bokala za predsednika častno razsodišče planinskega društva precej pridobilo na teži.«

Kaže, da so izvedeli, da grem v pokoj, ker so mi poslali vabilo na tečaj osebnega stečaja.

Z novim letom boste stopili med upokojence.

Res je, vendar mi moj raziskovalni duh in zagnanost za delo ne bosta dala miru. Vsem, ki odhajajo v pokoj, priporočam ogled filma About Schmidt, kjer je ta problematika obdelana zelo dobro. Prav tako je o tej tematiki pomembne misli povedal slavni hrvaški trener Miroslav Ćiro Blažević (glej YouTube). Meni v življenju ni bilo nikoli dolgčas, vedno sem našel kakšno zaposlitev, če drugega ne, sem kaj bral. Sicer pa nestrpno čakam, da uredim delavnico, ki bo pravi poligon za praktično udejanjanje v mladosti neuresničenih električnih sanj. Poleg tega bom moral upoštevati navodilo hčerke Urške, dohtarce na Onkološkem inštitutu, ki pravi, »da je veselje polovica zdravja, vitka linija pa druga polovica«. Predvidevam, da bodo nekaj veselja prispevali vnuki: Gregor in Davor starejšega sina Draga ter Julija, Martin in Andraž mlajšega sina Matevža.

Intervju pripravil: Ervin Seršen

Ne spreglejte pa tudi strokovnih predstavitev:

Nova zakonodaja na področju obnovljivih virov energije (OVE), učinkovite rabe energije (URE) in električne mobilnosti – Vse na enem mestu

HRANILNIKI ELEKTRIČNE ENERGIJE – neodvisna in zanesljiva (samo)oskrba z električno energijo – Zadnje stanje tehnike in aktualna zakonodaja