Intervju Franc Žlahtič

Pogovor z dr. Žlahtičem bi morali opraviti že veliko prej, vendar je njegova skromnost razlog za odlašanje. Je človek, ki zna na veliko vprašanj o energetiki odgovoriti ali ima o njih svoje mnenje. Zato se mnogo ljudi obrača nanj še sedaj, ko je v pokoju. Nekaj odgovorov na vprašanja v pogovoru sem strnil spodaj.

Povzetek strokovne poti

Iz njegovega življenjepisa povzamem, da je osnovno šolo in znano Drugo gimnazijo obiskoval v Mariboru. Diplomiral, magistriral in doktoriral je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Bil je štipendist Elektroinstituta Milan Vidmar in že takrat je začel spoznavati elektroenergetski sistem ter praktično in raziskovalno delo. Ob poklicni poti na elektroinštitutu je bil še asistent na Fakulteti za elektrotehniko.

Po dveh desetletjih in pol praktičnega, teoretičnega raziskovalnega in akademskega dela se je zaposlil na Ministrstvu za energetiko in deloval kot svetovalec vlade, sekretar in v. d. generalnega direktorja.

Med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije leta 2008 je vodil energetski dosje. S sodelavci je dal pobudo za kandidaturo Slovenije za sedež Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), prvo evropsko agencijo v Sloveniji. Kandidatura Slovenije je uspela in v letu 2011 ga je direktor Alberto Pototschnig povabil v svoj kabinet. Po dobrem letu pa je bil povabljen k slovenskemu operaterju prenosnega sistema plina Plinovodi kot svetovalec.

Kateri deli vaše strokovne poti so vas najbolj zaznamovali?

Nedvomno me je strokovno najbolj oblikovalo delo na elektroinštitutu. Na njem sem sodeloval na več strokovnih področjih in temeljito spoznal elektroenergetski sistem. Delovali smo po vsej nekdanji državi in srečevali izjemne strokovnjake. Na področju analize kratkih stikov kot dela obratovalnega stanja sistema in vsega, kar je povezanega z njimi, smo imeli vrhunsko znanje. Po zaslugi inženirja Franca Curka smo opravljali analize, zanje izdelovali programska orodja, rezultate smo podpirali z meritvami. To me je vodilo, da sem razvijal digitalne merilne sisteme, ki so nadomeščali analogne, ter v času razkroja skupne države prijavil tri patente, ki sem jih prenesel v novo nastali sistem varstva intelektualne lastnine v Sloveniji. Bil sem aktivno vključen v nastajanje patentnega sistema nove države, ga podrobno poznal in ga uporabljal. Tudi to mi je krepilo spoštovanje do znanja, žal sem spoznal tudi drugo plat tega. Podobno kakor varstvo intelektualne lastnine se je začel v novi državi razvijati tudi standardizacijski sistem, ki smo mu dajali pobude za nastajanje tehničnih odborov in vključevanje nacionalne standardizacije v mednarodno. Sodelovanje z nadobudnimi uradniki, tudi vami, gospod Ervin, je bilo plodno in polno zanosa.

Kakšen je bil za vas prehod v državno upravo?

Srečal sem nov svet, ki sem mu pogosto dokazoval, da smo zaradi državljanov. Spoznal sem, da so načini delovanja državnih administracij držav zelo sorodni, a tudi primerljivi s tisto v Bruslju oziroma pogosto spominjajoči na razmere v romanu Grad Franca Kafke. A priznam, da sem prav tu sodeloval tudi z izjemnimi uradniki strokovnjaki. Mnogi od njih, nekateri so še sedaj na področju energetike, so omogočili, da so v energetiki vzpostavljeni projekti, ki ohranjajo nacionalno energetiko v kondiciji. Pogosto se namreč primeri, da aktualna oblast ne oblikuje politike tako, da bi z mehanizmi, ki jih nudi država, zadostila blaginjo državljanov. Prav v tem procesu, posebej ob menjavi oblasti, imajo dobri državni uradniki odločilno vlogo.

Zame je bila državna uprava izjemna priložnost srečanja z energetsko politiko drugih držav. Še pozneje, ko sem zapustil državno upravo, sem v svoj delovni ritem uvedel vsaj polurno redno dnevno analiziranje energetskih razmer po svetu in si zapisoval ugotovitve. Te analize sem pogosto uporabljal pri svojem delu, pa tudi drugim, tudi v državni upravi, so bile mnogokrat v pomoč. Prav rad se spominjam obdobja, ko sem imel tesne stike s kolegi po skoraj vsej Evropi.

Kakšni so vaši spomini na ACER?

ACER je postal mehurček z evropsko dušo v Ljubljani, v srcu Slovenije. To je preprosto nekaj čudovitega. Čast mi je, da sem sodeloval z njimi, posebej pa mi je pri srcu, ko sem na njihova povabila ob njihovih dogodkih predstavljal začetke ACER. Mnogim Slovencem je dal priliko zaposlitve. Sam se še sprašujem, kaj sem zamudil, ko sem se podal na področje plina. A dobro poznavanje mednarodnih razmer plinske energetike je bila podlaga za delo na tem področju, a ne samo to, odlično sem lahko ocenjeval razlike med zakonitostmi trga plina in elektrike ter njuno povezavo.

Pa poglejva aktualne razmere v Sloveniji. Uvaja se nova metodologija obračunavanja omrežnine, kako gledate na to?

Način obračunavanja omrežnine je pomemben del energetskega prehoda, o katerem smo začeli govoriti že pred vsaj desetletjem in pol. Sedaj je to treba izvajati. Morda zamujamo z dokumenti, ki bi energetski prehod opredeljevali jasneje, odločneje ter bi jih sprejel nacionalni parlament. Energetske paradigme so se spremenile, torej se spreminja tudi paradigma obračunavanja omrežnine. V minulem obdobju smo državljani, porabniki električne energije, prispevali, financirali sodoben merilni sistem. Torej ga je treba uporabiti in vključiti v sistem, ki bo omogočal optimalnejšo izrabo omrežja, optimalnejše delovanje porabnikov, hranilnikov in obnovljivih virov. Izračuni jasno kažejo, da bo tisti, ki uporablja omrežje več, plačal več. Združenje za toplotne črpalke je ocenilo, da lahko s krmiljenjem teh bistveno prispevajo k znižanju stroškov ter optimalnejšemu delovanju distribucijskih sistemov. Njihova ugotovitev je tudi, da se ponuja vrsta storitev na tem področju, ki temelji na znanju. Na svetu Agencije za energijo, ki mu predsedujem, smo nastajanje metodologije skrbno spremljali, preden smo jo potrdili in se odločili, da se uvede. Agencija za energijo je opravila res veliko strokovno delo. To priznavajo tudi drugi regulatorji v Evropi, ki stopajo prav v to smer.

Kaj menite o prihodnosti jedrske energije v državi?

Slovenija je država, kjer je »jedrska energetika doma«. Je prepoznavni del nacionalne energetike in del družbe v najširšem pomenu. Država si lahko sama suvereno določi energetsko mešanico. Potrebno je, da se začrta pot nacionalnega razvoja in določi, zakaj bomo energijo potrebovali, kakšne imamo naravne danosti za trajnostno izrabo energetskih potencialov in kako suvereni smo lahko na energetskih trgih. Ne smemo si zatiskati oči, da je v svetu srdit boj za naravne vire, surovine, boj za obvladovanje informacij in znanje ljudi. V vse to je energetika vpeta. Jasno je, da energetske prihodnosti države ne more in ne sme krojiti energetska stroka sama. Javna razprava in javno mnenje sta nujna. Odločitev o izvedbi referenduma je prava in pogumna. Verjamem, da bodo potekale tvorne razprave o vseh argumentih. Večkrat sem načel razpravo o jedrski energetiki pri panelu za energetiko pri EASAC (Svetovalni svet za energetiko Evropskih akademij), pa se je izkazalo, da so pogledi akademij znanosti v Evropi tako različni, da razprav nismo zmogli. Ocenjujem, da je v državi treba še veliko narediti na področju ozaveščanja o energiji, saj smo energetsko zasvojeni, aktivno je treba povečevati učinkovito rabo energije ter presoditi, kako trajnostno pridobivati energijo doma. Po tem obdobju verjetno nastanejo pogoji za uvajanje modularnih jedrskih reaktorjev, ki še zorijo.

Kako ocenjujete potrebne kadre za energetski prehod?

Kadri posedujejo znanje, potrebno za razvoj energetike. Njihova vzgoja je zahtevna in pravzaprav nacionalni program. So kot punčica očesa, ki jo je treba paziti in negovati ter ne dovoliti, da za trajno poišče delovno okolje drugje. Preveč tehničnega kadra smo že izgubili. Zelo pomembna sta štipendiranje in opravljanje študijskih praks v okolju, kjer si zaposlen. Tako postaneš del stroke, podjetja in ga tudi sooblikuješ. To je del vzgoje za trajnost. Naš profesor France Avčin je knjigo Človek proti naravi leta 1969 namenil »Mladini, da bi ozdravila človekov bolni svet«.

S čim ste zapolnili tretje obdobje življenja?

Z leti se nabere ogromno stvari, ki jih je treba še postoriti, da bi izpolnile duha, pa zanje prej ni bilo časa. Mene so čakale kolesarske poti v Sloveniji in Evropi, pešpoti ter »znaki ob poti«, predvsem tisti, ki so povezani z zgodovino nas in drugih narodov. Obrobje slovenske pokrajine in zamejstvo kar vabita k raziskovanju, brskanju po arhivih v tujini in fotografiranju. Napisal sem vrsto člankov, a se odločil, da objavljam le na svoji spletni strani https://f1.exposure.co. Imam omejitve vida, a sem prepričan, da tudi tisti z več vida ne opazijo vsega, na primer stvari, ki jih je mogoče srečati na POTI okrog Ljubljane.

Intervju pripravil: Ervin Seršen

Elektrotehniška revija

Naročilo revije:
Enoletna naročnina: 29,70 €
Enoletna naročnina za študente in dijake: 19,80 €