Pregled radijskih tehnologij prihodnosti

Ostanite doma! Ostanite zdravi. Dva stavka, ki že od začetka marca 2020 zaznamujeta naše življenje. Začelo se je sicer že decembra 2019 v Wuhanu, zatem pa je vedno več držav razglasilo epidemijo koronavirusa, ki je kmalu prerasla v globalno pandemijo. Kopica zapovedi in prepovedi je korenito spremenila naš vsakdanjik. Zaznamovale so nas številne tragične smrti in izgube delovnih mest, a tokrat bom za izhodišče izkoristil delo in učenje od doma, v kar je bilo prisiljeno desetine, stotine milijonov ljudi po vsem svetu.

Tehnologija Wi-Fi, tretjič

V predhodni številki revije sem opisal najpomembnejše mejnike razvoja tehnologije Wi-Fi od leta 1971 do leta 1998. Danes pa nadaljujemo s pomembnimi dogodki v zgodovini razvoja te tehnologije.

Leta 1999 je bil potrjen standard IEEE 802.11b o tehnologiji Wi-Fi, ki omogoča hitrost povezave 11 Mbps v frekvenčnem območju 2,4 GHz. Mesec dni zatem je bil sprejet standard IEEE 802.11a, vendar se je že pisalo leto 2000. Ponudil je višje hitrosti kot IEEE 802.11b (do 54 Mbps) in uporablja frekvenčno območje 5 GHz. Ker pa je bila potrebna strojna oprema dražja in domet signalov krajši, tehnologija ni dosegla popularnosti naprav, proizvedenih po standardu 802.11b.

V letu 2000 je bil na trg poslan tudi Wi-Fi Direct, v začetku imenovan Wi-Fi P2P (Peer to Peer). Ta standard Wi-Fi je omogočil, da se naprave enostavno povežejo med seboj, ne da bi potrebovale brezžično dostopno točko. Wi-Fi Direct je omogočil dvema napravama vzpostaviti neposredno povezavo Wi-Fi, ne da bi potrebovali brezžični usmerjevalnik. Wi-Fi Direct je torej komunikacija z enim samim radijskim skokom, ne pa večcelična brezžična komunikacija.

→ Celoten članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 1/2021

Avtor:
Drago Majcen

Elektrotehniška revija

Naročilo revije:
Enoletna naročnina: 29,70 €
Enoletna naročnina za študente in dijake: 19,80 €