Telemedicinske storitve za podporo samozdravljenju bolnikom v domačem okolju

Evropa in z njo Slovenija se »hitro starata«. S staranjem prebivalstva močno rastejo potrebe po vseh oblikah zdravstvenih storitev. Po podatkih Evropske komisije se v državah EU odstotek BDP, ki se nameni zdravstveni oskrbi v javnem sektorju, strmo veča po 65. letu, kar pomeni, da so v tem segmentu potrebne najkorenitejše spremembe. Vse bolj narašča tudi število rizičnih bolnikov z »modernimi boleznimi«, kar je posledica spremenjenega načina življenja. Evropa spoznava, da problema zagotavljanja dogovorjenih zdravstvenih in socialnih pravic ne bo mogoče reševati zgolj z do sedaj uporabljanimi modeli. Finančne zmožnosti držav, da bi zagotavljale sedanjo raven in obseg zdravstvenih storitev, se še zmanjšujejo, tudi zaradi vse večjega deleža neaktivnega prebivalstva. Razviti je treba nove rešitve in vpeljati nove oblike zdravstvenih storitev, ki bodo učinkovitejše od obstoječih in finančno manj zahtevne.

Evropska komisija v svojih strateških dokumentih nakazuje smer rešitve, tj. izboljšanje sistema zdravstvenega varstva, z uvajanjem novih organizacijskih modelov zdravljenja, ki bodo radikalno spremenili izvajanje zdravstvenih storitev na vseh ravneh zdravstvenega varstva, predvsem pa na primarni. Pri tem naj bi v čim večji meri uporabili informacijske in telekomunikacijske tehnologije (IKT). Čim več zdravja naj bi zagotovili v domačem okolju.

V času pandemije COVID-19 so storitve na daljavo začele pridobivati pomen na vseh področjih našega življenja: od socialnega, poslovnega, šolstva in tudi skrbi za zdravje. O telemedicini (TM) oziroma telemedicinskih storitvah je strokovna javnost v Sloveniji govorila že dve desetletji, pa skorajda brez posluha politike, ki naj bi jih vključila med oblike skrbi za zdravje državljanov. Prve izkušnje z njimi so pridobivale razvojno-raziskovalne skupine, ki so vstopale v evropske projekte. Nekaj razvojnih projektov sta financirali tudi slovenski resorni ministrstvi za tehnologijo in gospodarstvo. Kljub pridobljenim izkušnjam s tehnologijo in izvajanjem telemedicinskih storitev jih nismo zmogli vključiti v medicinsko prakso. Prvi dve redni storitvi je bolnikom ponudila Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, ki je leta 2014 v okviru evropskega projekta UNITED4HEALTH vzpostavila Center za zdravje na daljavo CEZAR in ponudila telemedicinski storitvi bolnikom s srčnim popuščanjem in bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 za podporo pri samozdravljenju na domu.

Ko govorimo o zagotavljanju zdravstvenih storitev na daljavo, uporabljamo več pojmov, na primer telemedicina (angl. telemedicine), zdravje na daljavo (angl. telehealth), oskrba na daljavo (angl. telecare). Telemedicina je lahko uporabljena na več področjih, zato je razumevanje pojma telemedicinska storitev tako v strokovnih kot laičnih javnostih zelo različno. Ko govorimo o telemedicini, govorimo o storitvah na daljavo v medicini, v katerih so uporabljene IKT in ustrezne organizacijske rešitve za nudenje storitev bolnikom.

Evropska komisija je telemedicinske storitve definirala kot »zagotavljanje zdravstvenih storitev z uporabo informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij v primerih, ko sta izvajalec zdravstvene storitve in pacient, oziroma dva izvajalca zdravstvene storitve, prostorsko ločena«

→ Celoten članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 1/2021

Avtor:
dr. Drago Rudel