Vsi smo za razogljičenje

Danes posameznik ni »in«, če ne podpira razogljičenja družbe. Pri tem si vsakdo drugače predstavlja, v kolikšni meri je to mogoče doseči v Sloveniji do leta 2050, na kakšen način in s kolikšnimi stroški. Da bi Slovenija do takrat prešla v nizkoogljično družbo, se moramo zavedati, kolikšni so naš sedanji prispevek v primerjavi s svetom, naše sedanje potrebe po energiji, naše dejanske možnosti ter naša pripravljenost, da ta cilj uresničimo. Zanesljivo bomo morali spremeniti vrednostni sistem, ki bo vključeval tudi odpovedovanje sedanjemu nevzdržnemu trošenju vseh vrst virov. Prehod v nizkoogljično družbo bo mogoč le, če bomo dosegli o tem nacionalni ali družbeni dogovor. Pri tem ne smemo spregledati osnovnega namena, da omogočimo čim boljše pogoje preživetja naslednjim generacijam.

Za preživetje naslednjih generacij

Zaostajanje Slovenije v gospodarskem razvoju za najrazvitejšimi državami v preteklosti ima tudi stranski učinek, sorazmerno dobro ohranjeno naravo, ki pa ni edini pogoj za preživetje. Človek potrebuje za preživetje vire v naslednjem zaporedju: zrak, pitno vodo, hrano in energijo. Poleg teh je naslednjim generacijam nujno treba zagotoviti možnosti za stabilno zaposlitev in stanovanje. Za zagotavljanje preživetja naslednjih generacij bo nujno treba doseči dogovor med vsemi deležniki ter sprejeti odgovornost za to odločitev in njene posledice. Med njimi bo tudi odpoved današnjemu načinu življenja, ki zahteva večje trošenje naravnih virov, kot je obnovitvena sposobnost planeta.

Prispevek Slovenije

V medijih je mogoče zaslediti propagiranje cilja popolnega razogljičenja Slovenije v čim krajšem času, da bi bili zgled vsem drugim državam, ni pa omenjeno, da se bodo podnebne spremembe zgodile tudi, če v Sloveniji popolnoma ustavimo nastajanje CO₂. Tudi če bo Evropa dosegla pomembne uspehe pri zmanjšanju proizvodnje CO₂, tega ne moremo pričakovati od hitro razvijajočih se držav (kjer tudi močno narašča število prebivalcev), ki proizvedejo velik del blaga, s katerim se trguje v zahodnih državah, in bodo želele doseči standard zahodnih držav. Kot primer naj omenimo, da količino premoga, ki ga pokurimo v Sloveniji v enem letu, Kitajska pokuri v pol dneva, verjetno s precej slabšo tehnologijo in izkoristkom. Tudi drugi slovenski prispevki CO₂ so v primerjavi s prispevki preostalega sveta praktično zanemarljivi.

Avtor:
mag. Aleš Kregar

→ Članek je objavljen v Elektrotehniški reviji številka 3/2019