Beseda urednika (november 2024)

V tem času se pri nas veliko govori o jedrski elektrarni JEK2, določen je bil datum referenduma in nato tudi preklican. Vprašanje je spolitizirano, tako se sliši pri poročilih. Glavni razlog za preklic referenduma je, da je premalo podatkov. V zvezi s podatki: malo sem pogledal po spletnih straneh, podatkov je dovolj, res pa je, da ne vem, ali so pravi. Moj namen ni pisati o tem, kako potrebujemo JEK2, ker bo to verjetno referendumsko vprašanje, ki bo postavljeno pred koncem leta 2028, tako nam sedaj obljubljajo. Na referendumsko vprašanje takrat bo vsak odgovoril po svojem prepričanju.

Kar zadeva znanje o jedrski elektrarni, ne bom pametoval, pri meni je in bo odvisno od javnih občil. V današnjem času se zelo hitro pojavljajo nove tehnologije, ki bodo izpopolnjene čez 20 let, torej takrat, ko naj bi bila JEK2 zgrajena, če se bomo tako odločili. Sam sem pa tudi malo pogledal po spletnih straneh in našel zapis na spletni strani IAEA (Mednarodna agencija za jedrsko energijo) z naslovom Preporod jedrske energije (https://www.iaea.org/events/nuclear-energy-summit-2024). IAEA je skupaj z Belgijo organizirala posvetovanje v Atomiumu v Bruslju, kjer so se zbrali prijatelji in zagovorniki jedrske energije: francoski predsednik Macron, madžarski predsednik vlade, švedski premier in predstavniki Nizozemske, Bolgarije, Srbije, Češke, Kitajske, Japonske in ZDA. V petdesetih letih 20. stoletja so verjeli, da bo znanstveni napredek rešil glavne izzive, ki jih sedaj potrebujemo bolj kot kdajkoli prej. Francija se širi na področju jedrske energije, Poljska se ji šele pridružuje. To zavezništvo vodi Francija, ki okoli 65 odstotkov električne energije proizvede iz jedrske energije. Cilj je povečati inštalirano moč jedrskih elektrarn v Evropi do leta 2050 na okoli 150 GW, kar pomeni povečanje za približno 50 odstotkov v primerjavi s sedanjo močjo. V Evropski uniji od skupaj 27 članic uporabljajo jedrske elektrarne v dvanajstih državah. Trenutno se gradijo nove jedrske elektrarne na Slovaškem in v Franciji. Francija ima v načrtu v naslednjih letih zgraditi še šest elektrarn. V zavezništvu so še Nizozemska in Belgija, ki sta preklicali ali preložili svoje prvotne načrte za izstop, ter številne vzhodnoevropske države – med drugim Poljska, ki šele načrtuje uporabo jedrske energije in upa predvsem na poceni vir energije kot alternativo premogu. Bolgarija, Finska in Romunija načrtujejo dodatne reaktorje, prav tako Švedska. Nemčija je sredi aprila 2023 zaprla svoje zadnje tri jedrske elektrarne. Trenutno stanje v Evropi je le omejeno število novogradenj, za katere so značilne večletne zamude in podražitve. Olkiluoto (Finska): začetek gradnje leta 2005, načrtovani stroški 3 milijarde evrov, zaključek gradnje načrtovan za leto 2009, do danes 5 milijard evrov podražitev. Flamanville (Francija): začetek gradnje leta 2007, načrtovani stroški 3,3 milijarde evrov, zaključek gradnje načrtovan za leto 2012, do danes 6 milijard evrov podražitev. Podjetje AREVA zato poroča o skoraj 5 milijardah evrov izgube med letoma 2011 in 2014, EDF pa ima 34 milijarde evrov dolgov (stanje leta 2018). Vzhodnoevropske države se zanašajo, da bo denar pritekel iz Evropske unije. Srbski predsednik je izjavil, da želijo jedrsko energijo, a nimajo niti denarja niti znanja in se zanašajo na evropsko pomoč. Nemčija se je umaknila iz jedrske energije in, kar ni presenetljivo, zavrača financiranje iz skupnih bruseljskih skladov. V Evropi na jedrsko energijo gledajo drugače, je pojasnila predsednica Komisije Ursula von der Leyen. A kjer so ljudje odprti zanjo, lahko igra pomembno vlogo na poti do čiste energije.

Veliko je vprašanj o ceni električne energije iz JEK2. Na spletni strani https://jek2.si/novice/trenutno-razpolozljive-in-koncne-informacije-o-projektu-jek2/ lahko najdemo povzetek ekonomike projekta JEK2 (https://jek2.si/ekonomika/), ki ga je pripravila GEN energija na podlagi stroškov investicije, financiranja in obratovanja. Strošek obratovanja in amortizacije je ocenjen na 44,5 EUR/MWh proizvedene električne energije (od 42 do 47 EUR/MWh, odvisno od moči reaktorja). Najnižja povprečna prodajna cena elektrike, ki bo zagotovila povrnitev investicije, pa je močno odvisna od načina financiranja in soinvestitorstva v projekt. V primeru doseženega povprečnega stroška financiranja 2 % (to je realna obrestna mera, ki se ji doda še inflacijski del), bo cena električne energije 65,9 EUR/MWh. Če bo povprečni strošek financiranja 4 %, pa bo cena električne energije 98,8 EUR/MWh.

Povedati je še treba, da se nove tehnologije in študije pojavljajo skoraj vsak dan. Pred kratkim je novinarka Larisa Daugul objavila za MMC (Multimedijski center RTV Slovenija) članek o prof. dr. Andreju Gubini »Bi Slovenija lahko pridobivala elektriko zgolj iz obnovljivih virov energije?« (https://www.rtvslo.si/slovenija/bi-slovenija-lahko-pridobivala-elektriko-zgolj-iz-obnovljivih-virov-energije/723450). Scenarij stoodstotne preskrbe Slovenije z obnovljivimi viri bi temeljil na sončni energiji, ki je izvedljiv, vendar bi zahteval veliko prilagajanj in sprememb našega načina življenja. Nacionalni podnebno-energetski načrt po letu 2033 predvideva zaprtje Termoelektrarne Šoštanj ter kombinacijo obnovljivih virov in jedrske energije. Drugi scenarij predvideva intenzivno izrabo obnovljivih virov. Veliko energetskih strokovnjakov opozarja, da so obnovljivi viri za zdaj preveč nezanesljivi, da bi se pri oskrbi z električno energijo zanašali le nanje. Prof. Gubina je poudaril, da sta pri obnovljivih virih največji težavi negotovost in spremenljivost. Negotovost se rešuje z napovedovanjem, spremenljivost pa s hranilniki. Prof. Gubina je tudi direktor Inovacijsko-razvojnega inštituta Univerze v Ljubljani, ki je v mednarodnem konzorciju pod vodstvom nemškega možganskega trusta Agora Energiewende preverjal, kako bi Slovenijo napajali le z električno energijo, ki bi jo pridobili iz obnovljivih virov. Pred slabim letom dni so tako na Fakulteti za elektrotehniko predstavili rezultate projektov GEXIT in REPowerEU, ki sta preverjala možnosti za zmanjšanje odvisnosti Slovenije od ruskega plina in hkrati njeno usmeritev k podnebni nevtralnosti, pri čemer sta upoštevala izklop TEŠ po letu 2033, a tudi končanje obratovanja JEK po letu 2040 brez izgradnje drugega bloka.

Kako bo čez 20 let, ne moremo povedati sedaj, vendar iz članka Vodik – energent, pomemben za prehod v ogljično nevtralno družbo, lahko sklepamo, da bo zeleni vodik, proizveden iz obnovljivih virov, v določeni meri lahko nadomestil fosilna goriva.

Sem urednik Elektrotehniške revije in me vabijo tudi na nekatere predstavitve novih proizvodov. Tako sem bil v Kronotermu na predstavitvi nove toplotne črpalke Adapt max, ki ima moč od 10 kW do 140 kW. Sestavljena je iz štirih enot, in če je ena enota v okvari, lahko ostale tri delujejo normalno. Namenjena je za velike industrijske in komercialne objekte. Ob tej priložnosti moram povedati še to, da se absolventi energetike iz leta 1967 vsako leto srečamo tretji petek v oktobru. Letos smo si ogledali podjetje Kronoterm, kjer so nas lepo sprejeli in nam pokazali proizvodnjo. Odgovorili so tudi na tehnična vprašanja. Povabljen sem bil tudi v podjetje Hermi, kjer so pokazali celoten proizvodni program: celovito rešitev za zunanjo in notranjo zaščito pred udari strele in prenapetostmi kabelskih regalov in strukturnih sistemov za fotovoltaiko. V zvezi s tem moram še povedati, da so v Laboratoriju za energetiko Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru ter ICEM (Infrastrukturni center za energetske meritve) pripravili demonstracijo udara strele v strelovod na hiši. Poleg te demonstracije so prikazali tudi udar strele v normalno drevo, ki se je končal kot pri udaru strele v strelovod. Demonstracija udara strele v drevo, ki je bolno in ima v notranjosti vlago, se je končala z eksplozijo drevesa in požarom. Iz tega izhaja, da morajo civilne iniciative, ki so proti sečnji dreves, upoštevati tudi zdravje dreves.

Za današnjo številko smo pregledali objavo novih predpisov v Uradnem listu RS in novo sprejete standarde, ki jih je izdal Slovenski inštitut za standardizacijo z našega področja. Objavljamo še nekaj zanimivih prispevkov. Zelo zanimiv je prispevek o Problematiki polnilne infrastrukture za obsežno elektrifikacijo osebnega prometa z baterijskimi vozili, kjer avtor ugotavlja, da osebna vozila v Sloveniji prispevajo okoli 20 % izpustov CO₂ celotne države. Navaja tudi, kaj naj napravijo državne institucije. Posebej je zanimiva ugotovitev, da za počasen razvoj e-mobilnosti v Sloveniji ni krivo stanje javne polnilne infrastrukture, kot se velikokrat sodi. Iz slike 3 je mogoče ugotoviti, da je 70 % polnjenj opravljenih doma in ne na javnih polnilnih infrastrukturah. Polnjenja doma so počasna oziroma so AC-polnjenja. Vendar podatki potrjujejo, da je tudi na javni infrastrukturi počasno polnjenje glavni način in da takšnih polnilnic ostaja skozi leta tako rekoč nespremenjen pri 90 %.

Nadaljujemo tudi z objavami Radijskih tehnologij prihodnosti in prispevkom o centraliziranem upravljanju in dostopom do podatkov, ki jih potrebuje internet stvari (IoT). Ta omogoča povezovanje fizičnih naprav in objektov v svetu interneta in računalništva v oblaku, ki potrebuje ustrezno komunikacijsko podporo. Avtor predstavi nove tehnologije, ki se skoraj vsak dan pojavijo še tudi nove.

Sodelavci Agencije za energijo so pripravili zelo zanimiv članek Nova metodologija obračunavanja omrežnine kot sistemski ukrep za spodbujanje učinkovitejše rabe omrežja. V njem so pojasnili, da je hrbtenica zelenega prehoda elektroenergetsko omrežje. Glavna tema je distribucijsko omrežje, ki mora biti zaradi pričakovane preobrazbe strukture in vrste proizvodnih virov ter možnosti aktivne vloge uporabnikov ob bistveno povečani elektrifikaciji ogrevanja in prometa sposobno zanesljivo oskrbovati končne odjemalce z energijo. Današnje omrežje ni bilo načrtovano in posledično zgrajeno za pričakovane izrazito povišane konične obremenitve omrežja. Posledično bo zeleni prehod zahteval znatno povečanje vlaganj v omrežje, kar pomeni velik vpliv na omrežnino, ki jo plačujejo končni odjemalci električne energije. To se bo glede na desetletne razvojne načrte elektrooperaterjev in zagotovljene finančne vire še posebej izrazito odrazilo v obdobju od leta 2027 do leta 2032, ko se pričakuje od 70- do 100-odstotno povečanje stroškov omrežnine. Agencija za energijo mora zato v vlogi sektorskega regulatorja na podlagi evropske zakonodaje omogočiti elektrooperaterjem pogoje za učinkovit razvoj omrežja ob koriščenju prožnosti virov, uporabnikom sistema pa cenovne signale za čim učinkovitejšo rabo omrežij. Na ta način bodo lahko elektrooperaterji omejili obseg naložb oziroma se lahko določenim naložbam v omrežje izognili ali pa jih vsaj časovno odložili, odjemalci pa bodo lahko s prilagajanjem odjema izkoristili nove priložnosti upravljanja lastne uporabe omrežja in pripomogli k nižjim stroškom omrežnine ter hkrati optimizirali svoje stroške, povezane z oskrbo z električno energijo.

Zelo zanimiv je članek Uredba (EU) 2023/1542 o baterijah in odpadnih baterijah, kjer avtorica pojasni novosti. Posebej je zanimivo poglavje IX Uredbe, kjer je zapisano, da so baterije prva skupina izdelkov, za katere je predpisana vsebina digitalnega potnega lista, ki ga bodo sčasoma morali imeti vsi izdelki, ki se bodo tržili na trgi Evropske unije.

Prijetno branje!

Ervin Seršen, urednik